LITERARNA STILISTIKA in TEORIJA
K
njiževnost ali literaturo po izvoru delimo na ljudsko ali umetno. Primer: npr. Stoji, stoji tam beli grad,/po njem špancira mlad gospod,/prav lepo Boga prosi,/da bi mu Bog en porod dal,/enga sinka, enga sineka … Ta pesem je ljudska. Avtor je neznan. Primer 2: npr. Sneg zastrl je drevje,/latnike, polja,/vas je kakor bel otok/sredi zimskega sveta. (S. Kosovel) Ta pesem je umetna, ker jo je napisal znan avtor.
2. Po obliki delimo književnost na POEZIJO (vezana beseda) in PROZO (nevezana beseda). Naprej delimo književnost na LIRIKO ali pesništvo, EPIKO ali pripovedništvo ter DRAMATIKO. Lirika izpoveduje, epika pripoveduje, dramatika pa prikazuje.
3. SNOV: vse, o čemer avtorji pišejo (npr. ljubezenska, zgodovinska snov …). Avtorje navdihujejo turški boji, nenavadni dogodki, celo običajni dogodki. Lahko pa jih navdihujejo kar besede same (npr. Boris A. Novak: PREBESEDIMO BESEDE).
MOTIV: gre za posamezne delce snovi, predmete, situacije, tipični življenjski položaji ipd., ki avtorja navdihujejo (npr. v Povodnem moži gre za motiv prevzetnosti, ugrabitve, smrti …).
TEMA: odgovarja na vprašanje O čem delo pripoveduje? Tema je tista snov, ki je v besedilu najpomembnejša za sporočilo.
IDEJA: najbolj neposredno izražena tema – poglavitna misel oz. to, kaj nam je avtor skušal povedati skozi to delo. Odgovori na vprašanje Kaj to delo sporoča? Iz nje je razviden avtorjev pogled na življenje in svet.
4. ZGRADBA:
a) ZUNANJA (oblika): poglavja, dejanja ali prizori, kitice, verzi, naslovi in podnaslovi.
b) NOTRANJA (vsebina): zgodba, čas, prostor, pripovedovalec, osebe.
Zgodba je lahko sintetična (dogajanje si sledi od začetka do konca, brez preskokov) ali analitična (v ospredju je dogodek, avtor pa tekom zgodbe pojasni, kako je do njega prišlo).
5. PRIPOVEDOVALEC: tisti, ki pripoveduje o dogodkih, osebah, čustvih … Lahko je prvoosebni (literarna oseba komentira dogodke s svojega stališča), drugo- ali tretjeosebni, lahko pa je vsevedni pripovedovalec (ki pač vse ve!).Obstaja tudi neosebni pripovedovalec – tak je lahko npr. videokamera.
6. DRAMSKI TRIKOTNIK: zasnova – zaplet – vrh – razplet – razsnova.
7. LIRSKE PESMI S STALNO PESNIŠKO OBLIKO:
a) Sonet: po izvoru italijanski, lirska pesem, sestavljena iz štirih kitic – dve sta štirivrstični (kvartini), dve pa trivrstični (tercini). V kvartinah je rima oklepajoča (abba), v tercinah pa prestopna (cdc). Verz je laški enajsterec, stopica je jamb (U –). Vsebinsko štirivrstičnici vsebujeta podobo ali razlago vprašanja, trivrstičnici pa miselni povzetek ali odgovor.
b) Glosa: po izvoru je španska, je desetvrstičnica ali decima, razlaga neko življenjsko dogajanje, ki je izraženo v štirih verzih mota. To je sporočilo pesmi. Verzi mota so zadnje vrstice posamezne kitice. Tema je navadno pesništvo, umetnost (npr. Prešeren: Glosa – Slep je, kdor se s petjem ukvarja,/Kranjec moj mu osle kaže;/pevcu vedno sreča laže,/on živi, umrje brez d´narja.)
c) Gazela: je orientalska pesniška oblika, ki ima od 6 do 30 verzov in NI deljena na kitice. Ritem ni predpisan, rima se ponovi v prvih dveh verzih, nato pa v vseh sodih (aa ba ca da …). Vsebuje refren ali napev, pogosto ima notranjo rimo (primer: Prešeren: GAZELA).
d) Likovna ali figurativna pesem: zapisane besede so razporejene tako, da tvorijo neko obliko, podobo ali lik. Npr. Prešeren: Zdravljica (v obliki čaše), Möderendorfer: Cesta (v obliki ceste).
8. METRUM: vnaprej predpisan urejen ritem. Gre za natančno menjavanje glasovnih enot, ki ga lahko skiciramo, merimo. Temu prerisu rečemo metrična shema.
9. STOPICA: osnovna metrična enota verza. Sestavljena je iz poudarjenih (—) ali nepoudarjenih (U) zlogov. Poznamo dvo- ali trizložne stopice.
I. DVOZLOŽNE:
a) jamb U— npr. kolo; O, Vrba, srečna, draga vas domača …
b) trohej —U npr. roža; Hrast stoji v turjaškem dvoru …
c) spondej — — npr. kdo zna; Kdo zna …, kdo ve … (Prešeren: Pevcu)
II. TRIZLOŽNE:
a) amfibrah U—U npr. Ljubljana; Od nekdaj lepe so Ljubljanke slovele …
b) daktil —UU npr. mamica; Zakon nature je tak, de iz maliga raste veliko … (J. V. Koseski: Bravcam Novic h koncu leta 1845 v spomin)
c) anapest UU— npr. spomenik; Ko nekoč spoštovan gospod/je odjadral na službeno pot … (B. A. Novak: Falot)
č) svobodna npr. To so samo besede,/na besede ne dam nič … (M. Kravos: Beseda ni konj)
10. GLASOVNE FIGURE:
a) Samoglasniški stik ali asonanca: je ujemanje samoglasnikov na koncu verzov ali v vsem verzu (npr. S. Gregorčič: Soči:
Vedra višnjevost višav …).
b) Polni stik ali rima:
zaporedna (aabb); npr. Teman oblak izza gore,/privlekel se je nad polje,/nad poljem v sredi je obstal/nebo je čez in čez obdal. (S. Jenko: Po slovesu)
prestopna (abab); npr. Kdo rojen prihodnjih/bo meni verjel,/de v letih nerodnih/okrogle sem pel. (V. Vodnik: Moj spomenik)
oklepajoča (abba); npr. Poet tvoj nov Slovencem venec vije;/Ran mojih bo spomin in tvoje hvale,/Iz srca svoje so kali pognale/Mokrocvetoče rož´ce poezije. Zakaj so vse začetnice z veliko? AKROSTIH.
pretgana (abcb); npr. Bod moja, bod moja/ti bom lešnikov dal,/boš tiste potokla,/bom drugih nabral. (Ljudska: Bod´ moja).
verižna (ababab); npr. Prešeren: Magistrale.
zapletena (abcčdeefg …); npr. Pavček: Preproste besede
Rime se delijo na MOŠKE (enozložne) ali ŽENSKE (dvozložne) ali TEKOČE (trizložne).
c) Podobnoglasje ali onomatopoija: je posnemanje naravnih glasov ali drugih zvokov s človeškimi glasovi, da dosežemo slušni vtis, predstavo (npr. BIM-BAM, KU-KU, KRAC-KRAC …).
č) Ponavljanje: pomeni ponavljanje besed ali besednih zvez, ki nja bi vzbujale posebno pozornost oz. učinek.
• Podvojitev ali geminacija: Le vkup, le vkup …
• Anafora (ponavljanje besed na začetku zaporednih verzov ali stavkov): V težkih mislih je kalif kordovski!/V težkih mislih tri pozove k sebi! (A. Aškerc: Čaša nesmrtnosti)
• Epifora (ponavljanje besed na koncu zaporednih verzov ali stavkov): … leka rad bi, ki nesmrtnost daje,/pil zdravilo, ki ti večnost daje. (A. Aškerc: Čaša nesmrtnosti)
• Epanalepsa (ponavljanje prve besede v prvem verzu in zadnje besede v naslednjem): Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,/kar more, to mož je storiti dolžan. (S. Gregorčič: Življenje ni praznik)
• Anadiploza (zadnja beseda ali besedna zveza se ponovi na začetku naslednjega verza): Zvonovi zagrebški pojo,/pojo, da še nikdar tako. (A. Aškerc: Kronanje v Zagrebu)
• Refren ali napev je ponavljanje besed ali besednih zvez na koncu raznih verzov ali kitic – neke vrste odmev. Po navadi izraža glavno misel; npr. Al´ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;/kdor sadi drevo, al´ bode zred´lo veje, sam ne ve …
• Mnogovezje (polisnideton) in brezvezje (asindeton) sta pogosta v pesništvu in pripovedništvu. Prvo zaradi želenega učinka kopiči (ponavlja) veznike, drugo pa jih opušča in jih nadomešča z vejicami. Npr. In mi je vrgel ognjen poljub/in je prevozil milijon kilometrov/in je mislil name. (T. Seliškar: Moj oče)
Mi pa pod njim se bijemo, vijemo,/sijemo, gisnemo,/škodimo, hasnemo,/v kupe medu in otrova si lijemo … (O. Župančič: Prebujenje).
d) Retorično (govorniško) vprašanje je vprašanje, na katerega ni odgovora. Npr. Biti ali ne biti? Al´ bo kal pognalo seme, kdor ga seje …
e) Primera ali komparacija primerja dve stvari zaradi neke skupne lastnosti. Vmes smo vezniki ko, kot, kakor ali pa so le-ti izpuščeni; npr. Ko narbolj iz zvezd je danica svetla,/narlepši iz deklic je Urška bila … Obstaja tudi HOMERSKA primera (Uvod h Krstu pri Savici).
f) Slovanska antiteza (posebna oblika primere): Ali mati, ali sestra,/ali vila iz goščav?//Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav … (O. Župančič: Breza in hrast)
g) Metafora: raba besede v prenesenem pomenu npr. Ti skrivnostni moj cvet … (Mišljeno je dekle).
h) Okrasni pridevek: po njem se vprašamo kot po pridevniku (npr. bela cesta, rdeča kri, srce utripajoče …).
i) Zamenjan besedni red: kri rdeča, solza težka, rana skeleča …
j) Poosebitev ali personifikacija: poosebi neživo bitje ali živali, pripiše jim človeške lastnosti (npr. Zvonovi zagrebški pojo,/pojo, da še nikdar tako).
k) Preimenovanje ali metonimija: zamenjevanje predmetov ali pojmov, ki so v medsebojni povezavi – zamenjava lastnika z lastnino, kraj s prebivalci, orodje z lastnikom … (Prešeren: Uvod h Krstu – Ko niso meč, sekira in lopata jih mogle,/lakota nepremagljiva …). Metonimija za boj!
l) Simbol: podoba s posebnim, višjim pomenom. Navadno se večkrat ponavlja in zaznamuje določen pojav (Cankar – klanec; simbol revščine).
************************************************************************************************************************************************
D. N. V pesmi po tvoji izbiri (iz berila) poišči čim več pesniških sredstev!
