torek, 31. avgust 2010
torek, 10. avgust 2010
2. L_Valentin Vodnik DRAMILO
Dramilo
Kranjc! Toja zemla je zdrava,
Za pridne nje lega najprava,
Polje, vinograd,
Gora, morje,
Ruda, kupčija,
Tebe rede.
Za vuk si prebrisane glave,
Pa čedne nu terdne postave,
Iše te sreča.
Um ti je dan,
Najdel jo boš, ak
Nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
Li jemat od ne zamudi,
Leniga čaka
Stergan rokal*,
Palca beraška,
Prazen bokal.
*Vodnik zapiše ROKAL namesto ROKAV zaradi glasovnega ujemanja.
Kranjc! Toja zemla je zdrava,
Za pridne nje lega najprava,
Polje, vinograd,
Gora, morje,
Ruda, kupčija,
Tebe rede.
Za vuk si prebrisane glave,
Pa čedne nu terdne postave,
Iše te sreča.
Um ti je dan,
Najdel jo boš, ak
Nisi zaspan.
Glej, stvarnica vse ti ponudi,
Li jemat od ne zamudi,
Leniga čaka
Stergan rokal*,
Palca beraška,
Prazen bokal.
*Vodnik zapiše ROKAL namesto ROKAV zaradi glasovnega ujemanja.
ponedeljek, 9. avgust 2010
Simon Jenko: OBRAZI
V.
Ko je solnce vstalo,
Dájal sem mu hvalo,
Da na oknu rože
Mi je obsijálo.
Solnce mi je reklo:
"Tebe, rož ni bilo,
Ko mogočno z nebá
Zemlji sem svetílo.
Ti ko rosa zgineš,
Jaz pa bom ostalo,
Grob ti obseválo;
Revež, hrani hvalo!"
VII.
Zêlen mah obrasta
Zrušene zidove,
Veter skóz-nje diha
Žalostne glasove.
Pôvej, razvalina,
V solncu zatemnéla!
Kaj je moč človeška,
Kaj so njena dela?
I življenje naše,
Ki tak hitro teče,
Al so same sanje?
-- Sanje -- jek mi reče.
X.
Mlade hčere truplo
Črna jama krije;
Poleg jame mati
Bridke solze lije.
Kar oko doseže,
Smeje se narava,
Pomlad po grobovih
Cvetje razsipava.
V joku svojo zgubo
Človek Bogu toži;
Slavec, drobni slavec
Pa vesele kroži.
XIII.
Med borovjem temnim
Mlada breza rase,
V lastnem svetu tuja
Stoji sama zá-se.
Tuja dolga leta
Raste sredi lesa,
Vetra moč jo maje,
Listje jej otresa.
Veter nosi listje
Sestram v daljne kraje,
Tam jim o samici
Sporočila daje.
Ko je solnce vstalo,
Dájal sem mu hvalo,
Da na oknu rože
Mi je obsijálo.
Solnce mi je reklo:
"Tebe, rož ni bilo,
Ko mogočno z nebá
Zemlji sem svetílo.
Ti ko rosa zgineš,
Jaz pa bom ostalo,
Grob ti obseválo;
Revež, hrani hvalo!"
VII.
Zêlen mah obrasta
Zrušene zidove,
Veter skóz-nje diha
Žalostne glasove.
Pôvej, razvalina,
V solncu zatemnéla!
Kaj je moč človeška,
Kaj so njena dela?
I življenje naše,
Ki tak hitro teče,
Al so same sanje?
-- Sanje -- jek mi reče.
X.
Mlade hčere truplo
Črna jama krije;
Poleg jame mati
Bridke solze lije.
Kar oko doseže,
Smeje se narava,
Pomlad po grobovih
Cvetje razsipava.
V joku svojo zgubo
Človek Bogu toži;
Slavec, drobni slavec
Pa vesele kroži.
XIII.
Med borovjem temnim
Mlada breza rase,
V lastnem svetu tuja
Stoji sama zá-se.
Tuja dolga leta
Raste sredi lesa,
Vetra moč jo maje,
Listje jej otresa.
Veter nosi listje
Sestram v daljne kraje,
Tam jim o samici
Sporočila daje.
torek, 3. avgust 2010
A. Aškerc: MEJNIK
MEJNIK
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro biti vsako -
pa bi se bal?!
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!«
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi del?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam nad deneš, vprašaš?
I, kjer si vzel!«
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo
mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo
se sežnja dva!
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!...« Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«
Sejm bil je živ. Prodal i on je Lahom
tam par volov.
Zakasnil se je. V pozni, temni noči
sam gre domov.
»Hm, pravijo, da ni baš varno iti
tod obsorej!
Popotnike da včasi rado straši
ob cesti tej.
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
na straži stal,
ponoči čul tam uro biti vsako -
pa bi se bal?!
Še pri Custozzi bal se nisem smrti,
zrl ji v oči -
pa tukaj mar ko dete bi trepetal,
če list šušti?!«
Dospe do svoje hoste ... Čuj, iz teme:
»Joj! kam bi del?«
»Kaj? - Kdo si božji? - Kam nad deneš, vprašaš?
I, kjer si vzel!«
»Vzel sem med svojoj bil in tvojoj lastjo
mejnik le-ta,
presadil ga skrivaj na last sem tvojo
se sežnja dva!
Oh, in sedaj, odkar moj duh odplaval
na oni svet,
nazaj ga nosim, kamen ta prekleti,
pač sto že let!
Oh, to teži!...« Zabliska se: po cesti
pred njim sopeč
pripognjen stopa sosed Vid, na rami
mejnik noseč! ...
Pa bil je Martin svoje dni vojak vam,
in ni se bal ...
Kako nocoj domov je prišel s sejma,
pa le ni znal!
A čudno prineso mu vsi novico,
ko sine svit:
»Sinoč umrl je nagle smrti sosed,
mejaš naš - Vid!«
S. Gregorčič: ČLOVEKA NIKAR!
V delávnico sem tvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko iz med dragih mu kater
duhá okove v grob polóži,
češ: rodni brat mu je umrl!
In - smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjánje sem stvari,
a smrti nisem vzrl! …
Začetnik moj, ki si me vstvaril,
duhá si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl –
zakaj, veš ti! –
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot –
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice! ...
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš –
za káko? Jaz ne vem,
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgôji ti cvetico,
podari logu pevko–ptico,
katerokoli vstvari stvar;
kedór bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti -
človeka – vstvariti nikar!
Pesem je PSALM z moderno vsebino. Pesnik nagovarja Boga. Zaradi potujitve doživi odklon katoliške duhovščine (Anton Mahnič). Je MONOLITNA pesem, kar pomeni, da nima kitic. Oblika je svobodna. Metrična shema je dvo- in štiristopični jamb.
D. N. Izpište retorične figure, ki jih najdete v pesmi (metonimije, inverzije, personifikacije, refren, asindeton, eksklamacije, nagovor, antitezo).
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje, prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko iz med dragih mu kater
duhá okove v grob polóži,
češ: rodni brat mu je umrl!
In - smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjánje sem stvari,
a smrti nisem vzrl! …
Začetnik moj, ki si me vstvaril,
duhá si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl –
zakaj, veš ti! –
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot –
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice! ...
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš –
za káko? Jaz ne vem,
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgôji ti cvetico,
podari logu pevko–ptico,
katerokoli vstvari stvar;
kedór bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti -
človeka – vstvariti nikar!
Pesem je PSALM z moderno vsebino. Pesnik nagovarja Boga. Zaradi potujitve doživi odklon katoliške duhovščine (Anton Mahnič). Je MONOLITNA pesem, kar pomeni, da nima kitic. Oblika je svobodna. Metrična shema je dvo- in štiristopični jamb.
D. N. Izpište retorične figure, ki jih najdete v pesmi (metonimije, inverzije, personifikacije, refren, asindeton, eksklamacije, nagovor, antitezo).
Naročite se na:
Objave (Atom)