V.
Ko je solnce vstalo,
Dájal sem mu hvalo,
Da na oknu rože
Mi je obsijálo.
Solnce mi je reklo:
"Tebe, rož ni bilo,
Ko mogočno z nebá
Zemlji sem svetílo.
Ti ko rosa zgineš,
Jaz pa bom ostalo,
Grob ti obseválo;
Revež, hrani hvalo!"
VII.
Zêlen mah obrasta
Zrušene zidove,
Veter skóz-nje diha
Žalostne glasove.
Pôvej, razvalina,
V solncu zatemnéla!
Kaj je moč človeška,
Kaj so njena dela?
I življenje naše,
Ki tak hitro teče,
Al so same sanje?
-- Sanje -- jek mi reče.
X.
Mlade hčere truplo
Črna jama krije;
Poleg jame mati
Bridke solze lije.
Kar oko doseže,
Smeje se narava,
Pomlad po grobovih
Cvetje razsipava.
V joku svojo zgubo
Človek Bogu toži;
Slavec, drobni slavec
Pa vesele kroži.
XIII.
Med borovjem temnim
Mlada breza rase,
V lastnem svetu tuja
Stoji sama zá-se.
Tuja dolga leta
Raste sredi lesa,
Vetra moč jo maje,
Listje jej otresa.
Veter nosi listje
Sestram v daljne kraje,
Tam jim o samici
Sporočila daje.
